Fleuve noir (2018)

Fleuve noir (2018)

Filmski kotiček, 14. maj 2019 ― aka Black Tide Vincent Cassel and Hafsia Herzi in Fleuve noir (2018) Slo naslov: - Drugi naslovi: Black Tide Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina Leto: 2018 Dolžina: 113',  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Eric Zonca Scenarij: Eric Zonca, Lou de Fanget Signolet Igrajo: Vincent Cassel, Romain Duris, Sandrine Kiberlain, Elodie Bouchez, Charles Berling, Hafsia Herzi, Jerome Pouly, Laurena Thellier Francoski režiser Eric Zonca je po enajstletnem premoru v kinodvorane poslal svoj četrti celovečerec. Vmes je sicer sodeloval pri enem televizijskem projektu, toda šele Fleuve noir (Black Tide) je polnokrvni kino film in prava vrnitev k filmanju, kakšnega od njega pričakujemo. Zonca je navdušil s prvencem Življenje, kot ga sanjajo angeli (La vie rêvée des anges, 1998), ki je naslednje leto razglašen za najboljši francoski film (3 cezarji) in je, med ostalim, zmagal tudi na našem Liffu. Prvenca sem sem se lotil šele po ogledu njegovega tretjega filma, odlične krimi drame Julia (2008), v kateri Tilda Swinton, v eni njenih najboljših vlog, igra alkoholičarko, ki poskuša popraviti posledice zadnje v nizu napačnih odločitev, s katero je na kocko postavila življenje nedolžnega otroka.   Tudi to pot je v središču zgodbe alkoholik (izbira je bolj jasna in pričakovana če vemo, da je režiser v preteklosti imel nemalo težav z alkoholom) sicer komisar pariške policije, na čigar mizi konča primer pogrešanega najstnika. Zagrenjenemu policijskemu inšpektorju Francoisu Viscontiju je življenje imenitno vdahnil Vincent Cassel, njegov zaščitni znak pa so nekaj številk prevelik plašč sive barve, mastni lasje in alkoholni zadah, ki ga začutiš na nekajmetrski razdalji. Francois je pač človek, ki ga težko vzljubiš – je nespoštljiv so sodelavk in po malem rasist, zato ne preseneča, da se s sodelavci in svetom nasploh, ne razume najbolje. Njegova morda edina vrlina so njegove detektivske sposobnosti in osredotočenost na policijsko delo, ki ni vprašljiva niti ta
Miha Avanzo Rorschach / Otto Tolnai: Kratki rezi

Miha Avanzo Rorschach / Otto Tolnai: Kratki rezi

ARS S knjižnega trga, 13. maj 2019 ― Assia Djebar: Alžirske ženske / Bojana Daneu Don: Begunec nikdar V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško zbirko Mihe Avanza Rorschach, nato pa se bomo posvetili še izboru poezije Otta Tolnaija v knjigi Kratki rezi, kratki prozi Assie Djebar Alžirske ženske in pričevanjskemu delu Bojane Daneu Don Begunec nikdar. Recenzije so napisali Peter Semolič, Stanislava Chrobáková Repar, Gabriela Babnik in Iztok Ilich.
El reino (2018)

El reino (2018)

Filmski kotiček, 12. maj 2019 ― aka The Realm Antonio de la Torre and Luis Zahera in El reino (2018), Foto: Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: The Realm, The Candidate Država: Španija, Francija Jezik: španščina Leto: 2018 Dolžina: 132',  Imdb Žanri: drama, triler Režija: Rodrigo Sorogoyen Scenarij: Rodrigo Sorogoyen, Isabel Pena Igrajo: Antonio de la Torre, Monica Lopez, Jose Maria Pou, Nacho Fresneda, Ana Wagener, Barbara Lennie, Luis Zahera, Francisco Reyes, Maria de Nati Korupcija in pokvarjeni politiki gredo skupaj kot meso na žaru in pivo. Gre za dobro utečeno shemo po kateri funkcionira z najboljšimi olji mazana mašinerija, ki neodvisno od selekcije koleščkov nikoli ne zataji. Ne glede na občasne spremembe sprožene z demokratičnimi volitvami, po katerih prihaja do zamenjav posameznih koleščkov, ali celih garnitur znotraj aparata, novi deli hitro najdejo svoje mesto in poganjajo shemo naprej. Vera volivcev, da garnitura na oblasti svoje dolžnosti opravlja zgolj zaradi domoljubja in zneskov prikazanih na njihovih plačilnih listah, je za nekaj časa ponovno vzpostavljena. Vsaj do novega škandala, ko bo prišel čas, da se iz zaboja ponovno odstrani eno ali več gnilih jabolk. Podobno zgodbo s svojim najnovejšim filmom pripoveduje talentirani, 37-letni španski režiser in scenarist Rodrigo Sorogoyen. Po odličnem May God Forgive Us (Que Dios nos perdone, 2016) je Sorogoyen znova združil moči z Antoniom de la Torrejem, enim izmed najboljših evropskih igralcev  ta hip. De la Torre igra vzhajajočo politično zvezdo Manuela Lopeza, ki je na dobri poti, da postane predsednik regionalnega ogranka stranke na oblasti. Ko v javnost pride posnetek, ki razkriva nečedne posle enega izmed njegovih sodelavcev se zdi, da Manuelova pozicija ni ogrožena. Toda afera dobiva vedno večje razsežnosti in stranka potrebuje človeka na dovolj visoki poziciji v strankarski hierarhiji, ki bo prevzel vlogo grešnega kozla. Nekoga, ki bo zaustavil efekt snežne kepe, ki mora biti ustavljena, še preden postane n

"Dobrodošli v moji industriji"

Kriterij.si, 10. maj 2019 ― "Dobrodošli v moji industriji" Sindikat odklonskih entitet Urednik Fri, 05/10/2019 - 16:06 »Dobrodošli v moji industriji« Zapis o performansu Moja narava in pleteni skulpturi Swelf »Dobrodošli v moji industriji« so uvodne besede performansa Moja narava performerke Sophie Rodríguez iz Venezuele, v katerem improvizira in pleše z velikansko pleteno skulpturo vulve. Izrečene so na vhodu Stare elektrarne v neposredni bližini skulpture Swelf – delu gledališke ustvarjalke, dramatičarke in performerke Marijs Boulogne, ki služi kot scenografija – in vnaprej začrtajo celotno smer in ton perfomansa. Ta namreč trasira navidezni kontrast med industrijo in osebno naravo, kar počne humorno in igrivo, za kar poskrbi predvsem improvizacijski vidik uprizoritve. Performans in pletena skulptura, ki ob vsaki postavitvi zavzame novo obliko in pri tem uteleša nov sestav tisočih intimnih ženskih oblik in pregibov, sta bila na ogled v sklopu drugega festivala Sindikat odklonskih entitet, ki je v času med 13. in 18. aprilom nagovarjal simpatizerje robnih urbanih žanrov. Obe deli, skulptura ali performans, ki poteka v neposrednem odnosu do nje, ne glede na to, h kateremu od obeh pristopamo najprej, združujeta element šoka in občutljivost za izumetničenost ali »camp«. Rogata se sami zmožnosti okusa in s tem postavljata v dialog z antikulturnimi gibanji 20. stoletja, za katera je v splošnem značilno prevpraševanje vrednostnih hierarhij tega, kar se pogosto imenuje »zahodna kultura«. Roganje zmožnosti okusa v primeru performansa in skulpture poteka v eksplicitno feministični maniri. Pletena skulptura Swelf se tako razprostira v prostoru s težkimi lovkastimi formami in daje vtis rožnatega tujka (»aliena«), ki požira prostor in ljudi v njem. Ta vulvasti tujek preigrava fantazmo monstruozne ženskosti, ki se često pojavlja kot tihi vzrok za legitimacijo ali poskus legitimacije podrejenega mesta ženske v družbi. Medtem Sophia Rodríguez s svojim telesom in govorom nagovarja občinstvo, ga izzo
Oda Radiu Študent

Oda Radiu Študent

Radio Študent, 9. maj 2019 ― Pa ti zapojmo hvalnico, pesemsko glorifikacijo, fiksacijo na tvojo blagoslovljeno frekvenco, Radio Študent, sonična potenca, impotenca brezveznosti, kadenca žlahtne objesti, prelesti rajžanja, nekrepostna etika, ki se vtika v družbena sranja, nikogar ne vika in sanja o brezmejno neznosni lahkosti bivanja.
Oda Radiu Študent

Oda Radiu Študent

Radio Študent, 9. maj 2019 ― Pa ti zapojmo hvalnico, pesemsko glorifikacijo, fiksacijo na tvojo blagoslovljeno frekvenco, Radio Študent, sonična potenca, impotenca brezveznosti, kadenca žlahtne objesti, prelesti rajžanja, nekrepostna etika, ki se vtika v družbena sranja, nikogar ne vika in sanja o brezmejno neznosni lahkosti bivanja.

Invazija odklonskih entitet

Kriterij.si, 9. maj 2019 ― Invazija odklonskih entitet Sindikat odklonskih entitet Urednik Thu, 05/09/2019 - 13:16 Invazija odklonskih entitetO Tatovih podob na Sindikatu odklonskih entitet Tehnoburleska Tatovi podob si je nadela ime, ki v angleškem prevodu (image snatchers) nedvomno spominja na naslov romana Jacka Finneyja The Body Snatchers in na številne srhljive filme, posnete po njem (leta 1956, 1978, 1993 in 2007), v katerih nezemeljske klice prevzamejo telesa, identitete in spomine nič hudega slutečih zemljanov ter jih s tem »pokonzumirajo«. Ključno pri tem je, da v primerjavi s človeškimi »originali« v teh replikah umanjka predvsem zmožnost čustvovanja. Podoben tretma Tatovi podob namenijo dominantnim podobam, v katere se ugnezdijo: prevzamejo njihovo lupino, jo izpraznijo izvornega sentimenta, napolnijo pa z ironiziranim pretiravanjem, karikaturo ali hladno distanco. S tem Tatovi vseskozi učinkovito potrjujejo in dekonstruirajo izvorni sentiment ter ideologijo dominantnih podob, ki jih naseljujejo. Novo »invazijo« teh izvenvečinskih klic smo lahko doživeli v nadvse pripravnem kontekstu Sindikata odklonskih entitet, ki je potekal drugič in prav tako že drugič gostil Tatove v produkciji zavoda Emanat, ter ponudil še nekaj drugih sestrskih kvir-feminističnih performativnih klic. Tokrat se je »invazija« dogajala v Stari elektrarni, kar je dogodku nedvomno prineslo nekaj produkcijskih fines, ob tem pa tudi nekoliko omililo njegovo surovo zabavljaštvo. To se sicer nemara bolj nebrzdano bohoti v njegovem izvornem domicilu, v klubu Gromka, ki že v izhodišču vključuje bolj sproščeno prostorsko konfiguracijo obveznega trojčka oder-avditorij-šank. S pomočjo osvetljave, ki je spominjala na kabarejsko, s preureditvijo odrskega prostora v prostor za publiko, z mizicami in stoli, ter z dodatnim dvignjenim kabarejskim odrom pa je tudi odklonska različica Tatov v Elektrarni postregla z vrhunsko zabavo in užitkom ob kritični dekonstrukciji dominantnih ideologij. Ob povezovanju veščih MC-jev
Geumul (2016)

Geumul (2016)

Filmski kotiček, 9. maj 2019 ― aka The Net Ryoo Seung-Bum in Geumul (2016), Foto: Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: The Net Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2016 Dolžina: 114',  Imdb Žanri: drama Režija: Kim Ki-Duk Scenarij: Kim Ki-Duk Igrajo: Ryoo Seung-Bum, Lee Won-Gun, Kim Young-Min, Choi Gai-Bwa Mreža je za nekatere nepričakovan zasuk v karieri južnokorejskega cineasta Kim Ki-Duka. Predvsem za tiste, ki njegov opus vrednotijo skozi prizmo režiserjevih novejših filmov (Pieta Moebius), ki zavoljo obravnavanih tem in eksplicitnosti niso primeren material za široke množice. Kljub temu govorimo o človeku, ki podpisuje bisere kot so: Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad, Palica za golf, Samaritanka... V tem smislu Mreža predstavlja njegovo vrnitev k sprejemljivejšim, bolj univerzalnim temam in zgodbam, v katetrih se lahko „najde“ širši krog potencialnih gledalcev. Nam Chul-Woo je reven severnokorejski ribič, ki z ženo ih hčerko živi v obmejnem območju. V njegovih mrežah se pogosto znajdejo tudi ribe z juga, ki za razliko od ljudi svobodno plavajo v vodah obeh držav. Nekega dne se mreže zapletejo okoli motorja njegovega čolna in močni tokovi ga odnesejo v Južno Korejo. Obmejna južnokorejska patrola ribiča takoj aretira in ga obdolži vohunjenja. Chul-Woo se tako znajde v krempljih ambicioznega, v svojo vlogo preveč vživetega inšpektorja, ki v vsakem severnokorejskem rojaku vidi pravega, ali vsaj potencialnega vohuna. Svoje interese imajo tudi višji uradniki, ki se pred tv-kamerami želijo pohvaliti s še enim rojakom rešenim iz krempljem severnokorejskega diktatorskega režima. Le mladi idealistični agent zadolžen za Chul-Woojevo varovanje, v nesrečnem ribiču vidi povsem običajnega človeka, ki se želi čimprej vrniti k svoji družini, onstran meje.   Kim Ki-Duk z Mrežo najbolj direktno doslej loteva odnosa med njegovo kapitalistično domovino in komunističnimi rojaki na severu. Problematičen odnos med Korejama doživljamo skozi usodo nepomembnega ribiča (v prep
Câini (2016)

Câini (2016)

Filmski kotiček, 7. maj 2019 ― aka Dogs Gheorghe Visu in Câini (2016), Foto: Imdb Slo naslov: Psi Drugi naslovi: Dogs Država: Romunija, Francija Jezik: romunščina Leto: 2016 Dolžina: 104',  Imdb Žanri: drama, triler Režija: Bogdan Mirica Scenarij: Bogdan Mirica Igrajo: Dragos Bucur, Gheorghe Visu, Vlad Ivanov, Costel Cascaval, Constantin Cojocaru, Raluca Aprodu V uvodnem prizoru celovečernega prvenca romunskega režiserja Bogdana Mirice roj muh spremlja kamero čez polja do lokalnega močvirja. Mehurčki, ki se skozi zeleni film prebijajo na površje, s seboj prinesejo odrezano človeško stopalo...  Malce kasneje se na eno izmed redkih posesti na območju, skupaj z nepremičninskim agentom iz Bukarešte pripelje Roman (Dragos Bucur), ki je podedoval ogromno, redko poseljeno posest, nekje na meji med Romunijo in Ukrajino. Imetje mu je skupaj s Policijo predal uslužbenec pokojnega dedka, ki tu nastopa v funkciji nekakšnega prehodnega upravitelja. Tukaj sem vam najbrž dolžan pojasnilo, zakaj je Policija zapisano z veliko začetnico.  Izkaže se, da je Romanov pokojni dedek bil vodja lokalne kriminalne organizacije, ki je štirinožnega čuvaja posesti ironično poimenoval Policija. In zdaj je Roman skupaj s posestjo podedoval tudi Policijo, ki kot kaže ne bo imel veliko časa, da se navadi na novega gospodarja. Roman namreč želi imetje čim prej prodati in se vrniti v Bukarešto. Da vse skupaj ne bo tako enostavno spozna že v nočni urah, ko nedaleč od hiše opazi sumljivo aktivnost. Na nevarnost ga naslednji dan opozori še Hogas, dobronamerni šef maloštevilne lokalne policije, ki vzporedno pokuša razvozlati, komu pripada stopalo, ki mu ga je pred tem v postajo prinesel lokalni kmet. Tumor v njegovih prsih je namreč v zadnjem stadiju in ostareli šef policije se želi posloviti v stilu in za zapahe spraviti Samirja (igra ga legenda romunskega filma Vlad Ivanov), ki je od Romanovega starega očeta podedoval obmejne tihotapske posle.  Psi Bogdana Mirice so počasi goreči kriminalni neovestern,
še novic